www.koncan.si

CANKAR VINCENCIJ

Staršema Dori – mama, Vinko – oče, se je dne 13. 01. daljnega leta 1957 v domači hiši v Smrečju številka 34 rodilo zvedavo, zgubano, krmežljavo dete, ki se je ob rojstvu tako drlo, da mu tudi imena niso mogli takoj dati. Šele ko mu je mama v usta porinila svojo dojko, je utihnil in je ata lahko rekel : »Vincencij naj bo!«.

Nato je pridno pil materino mleko in pridno rastel. Z očetom je že zelo zgodaj hodil v hlev, na njivo ga je seboj jemala mama, kjer se je v razorih igral z metulji, poslušal ptičje petje in v usta pogosto tlačil svojo rodno grudo. Ko je shodil, je večkrat ušel k stari mami, še raje pa k staremu atu, mlinarju, da se je tam igral s pšeničnim zrnjem in moko, ter njemu tako ljubo merico . Njegova prva vsakodnevna naloga je bila, starima staršema nesti kanglico mleka, katero je z veseljem opravljal. To nalogo je za njim kmalu prevzel njegov mlajši brat Janez, kajti kmetija je potrebovala pomoč, čeprav še šibkega fanta. Ob kidanju gnoja in nastiljanju in krmljenju živine, si je nabiral prve pevske iskušnje. Nato so za Janezom privekali še: Marta, Matija, Silvo, Mihaela in Kristina. Poleg dela na kmetiji je moral hoditi tudi v osnovno šolo. Njegove ocene so se z višanjem razredov sorazmerno zniževale, tako, da je osnovno šolo komaj končal, ampak jo je.
Nekega dne je oče pograbil fanta in sta šla z avtobusom v mesto. Med potjo mu je oče rekel, da je njihova hiša potrebna obnove, da bi bilo dobro če bi se izučil za zidarja. Zidarskemu mojstru je rekel: «Naredte nekaj iz tega fanta, delat zna!« njemu od blizu na uho pa: »Mulc, če se neboš učil boš moral pa delat!« kar se je kasneje iskazalo, da temu ni tako. Tako je z malo boljšimi ocenami končal poklicno šolo, in pri tem mojstru opravljal zidarska dela devet let. Med tem je vrgel oko, ne na kako dekle, ampak na glasbo. Pri osemnajstih se je ob gramofonu sam začel učiti igranja bas kitare. Ko je prišel raz šiht je dolga leta vsak dan vadil pol ure bas kitaro, potlej je šel pa na kosilo.

Ko je imel dvajset let je smel iti v Jugoslovansko narodno armijo. Tam ga kot glasbenika z malo kilometri niso marali, je pa smel svoj prosti čas posvetiti slikanju na platno. Tako je nastalo devet olj, katere je pošenkal kar v vojski med oficirje in med prjatle. Želja postati glasbenik je bila tako močna, da je kmalu ustanovil svoj trio Maj, in kasneje ansambel Čuki. V teh zasedbah so poročili mnogo parov in popestrili mnogo veselic.

Leta 1980 je zapustil prvo službo ter tako zamenjal firmo. V tej drugi službi je izrazil željo po izobraževanju, katero so mu predstojniki kmalu omogočili. V dveh letih je postal gradbeni delovodja. Med šolanjem mu je umrl oče. Leta 1981 je zopet vrgel oko, a tokrat na svojo bodočo ženo Slavko, s katero sta začela počasi graditi gnezdo in ga hkrati tudi polniti. Najprej je prišla Neža, sedaj študentka akademije za glasbo na violini, nato Urša, sedaj študentka fakultete na predšolski vzgoji, potem Špela, sedaj dijakinja srednje kmetijske šole v Novem mestu, nato Petra, sedaj dijakinja srednje vzgojiteljske šole v Ljubljani in po sedmih letih še Johan, sedaj osnovnošolec vdrugem razredu. Vsled obilice dela z gradnjo in polnjenjem gnezda, zadji dve leti ni imel časa še za glasbo. Šele oktobra leta 1989 je zopet nadaljeval z igranjem in to v triu z Marjanom Malovrhom in Jožetom Potrebuješem, pod enakim imenom Čuki.

Naslednje leto se jim pridruži še Marko Vozelj, nato pa pod šefovstvom Jožeta uspešno zaorjejo v slovensko estradno njivo. Ko se napiše leto 1990, zamenja varno službo v gradbeništvu za negotovo službo kmeta na ženini kmetiji. Negotovo zato, ker je bil tako na kmetiji, kakor tudi pri Čukih na samem začetku. Ampak on se za pridne ljudi nikoli ni bal. Da bi mu kdaj zmanjkalo dela pa Bog ne daj. Z pridno ženo in otroki so prišli do uspešne ovčjerejske kmetije na kateri imajo od 40 do 50 odraslih živali jezerskosolčavskromanovske pasme. Akvarela se je lotil leta 1998, ter takrat razvil svojevrstno tehniko obarvanja papirja pri svojih akvarelih. Čez eno leto se je vpisal v šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart smer grafika v Ljubljani, in imel par uspešnih slikarskih razstav. Za božič 2003 je napisal svojo prvo pesem z naslovom « Mama«. Toliko o njemu.

V Smrečju , 13. 06. 2005 zapisal njegov najboljši prijatelj Vincencij Cankar

:: NOVICE ::

ČUKI PODIRAJO MEJNIKE - IZID PESMARICE Z USPEŠNICAMI SKUPINE Ustvarjalni elan glasbene skupine Čuki nikakor ne pojenja. Po tem, ko so v mesecu maju izdali novi album Mal' naprej ter preživeli delovno poletje ob številnih nastopih, so ob zaključku leta za vse svoje poslušalce in glasbene nadobudneže pripravili nov projekt. več...

Jernej Tozon	Jože Potrebuješ
Cankar Vincecij	Matjaž Končan