 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
JOŽE POTREBUJEŠ
Čuk Jože Potrebuješ se je izvalil 20.1.1968 v Ljubljani očetu Janezu in mami Francki. Prvih nekaj mesecev je kalil nočni mir v Horjulu, od prvega do petega leta starosti pa v Podolnici. Večina otroškega časa je preživel kot Indijanec in že takrat je sklenil, da če bo kdaj minister za delo, bo poklic Indijanca ne samo možen, ampak celo zelo cenjen. Loki in sulice so bile seveda samo za okras, saj Jože še ni pohodil niti mravljinca, da bi vedel za to.
 |
 |
|
Prvo harmoniko mu je prinesel sveti Miklavž in pri petih letih je na krušni
peči nastopal ure in ure, samo da ni bilo treba delat na njivi, kot je
že takrat ugotovil oče.
Osnovno šolo je obiskoval na Dobrovi, kjer je bil kar priden učenec, najbolj
seveda pri telovadbi in pri likovnem pouku, saj je bil takrat eden boljših
risarjev v Sloveniji. Vsaj trikrat je bil tudi » za poročit« zaljubljen
in če bo kdaj minister za socialo ali za družino, bodo poroke možne že
po dopolnjenem sedmem letu starosti.
V nižji glasbeni šoli se je skupaj s 96 basno harmoniko (ki bi jo v vsakem
trenutku zamenjal za katero koli žogo) učil vse živo, samo tisto ne, kar
bi fant rad znal zaigrati pred prijatelji in starši. Zato je sklenil ,
da če bo kdaj minister za šolstvo, bodo morali vsi učenci znati vsaj eno
poskočno polko, takšno, ki jo pozna vsak Slovenec. In to na pamet, brez
not in z spontanim nasmeškom na ustnicah.
Do prve kitare je prišel, ko je sestri Magdi kupoval darilo za birmo.
Ona pa je v resnici prišla do nje šele, ko se je poročila in odletela
v svoje gnezdo. Ampak takrat je Jože že imel svojo, električno, črno,
Melodija kitaro, ki si jo je kupil za prvo štipendijo. Kmalu za tem je
skupaj s prijateljema Mariom Mlakar in Francijem Rus ustanovil skupino
Alcotest. Skupaj so imeli okrog 10 nastopov in vsaj desetkrat toliko po
deset ur vaj.
 |
 |
|
Vpoklic v vojsko je mladega strojnika Jožeta osvobodil dolgih las na glavi,
v glavi pa prepričanja, da je čas vojaškega roka največja izguba časa.
V Ulcinju je namreč spoznal Marka, s katerim sta že tedaj napisala nekaj
pesmi (Na licu bela solza, Vso srečo ti želim, Poslednji rod..), prepevala
in kovala načrte o skupni glasbeni prihodnosti in uživala pod tropskim
soncem …. dokler niso nekega dne jezni strici v uniformah Jožeta odpeljali
v zapor, kjer je zaradi domnevnih proti jugoslovanskih načel preživel
skoraj do konca vojaškega roka. Že tedaj je sklenil, da če bo kdaj minister
za obrambo, bo vojska imela pralni stroj, ne pa, da zaporniki perejo gate
na roko.
Po srečni vrnitvi iz JLA sta Jože in Marko v zahvalo, da se je vse nekako
srečno izteklo imela prvi skupni nastop v Dobrovski cerkvi. Takrat sta
dobila tudi prvi skupni aplavz.
Jeseni 1988 se je Jože zaposlil v Agrostroju in pridružil se Marjanu in
Vinku pri skupini Čuki. Toda ni minilo leto dni, ko je Jože povabil za
pevca še Marka. Ostalo se ve. Ali se pa prebere pod rubriko…
Jože
je zagret športnik. Nogomet, košarka, smučanje, rolanje, ples. Ni da ni
– samo da se miga.
Rad tudi potuje. Tajska ,Barcelona, Pariz, Kanarski otoki, Argentina,
Čile, Berlin, Rim…Njegov največji kompleks je, da ne zna tekoče niti enega
svetovnega jezika. Zato bo, ko bo minister za…Nič ne bo- ministri morajo
znat vsaj jezike! Tudi Jože bo menda enkrat znal tekoče Angleško. Takrat
bo naredil velik piknik!
Je velik zbiratelj in ljubitelj kitar. Njegova osebna zbirka je verjetno
najprestižnejša pri nas.
Od leta 1998 z ženo Andrejo živita v Gabrju pri Dobrovi. Poročila sta
se na valentinovo istega leta v takšni tajnosti, da so celo njuni najtesnejši
prijatelji še danes rdeči od nerodnosti, ko pogovor nanese na to, kako
smešni so izpadli, ko so v karirastih srajcah in sopergah misleč, da so
prišli na Jožetov 30. rojstni dan, stopali pred ženina in nevesto.
Čeprav sta bila Jože in Andreja sošolca že v osnovni šoli, Andreja takrat
ni bila ena od tistih treh, zaradi katerih bi se Jože poročil že tedaj,
tako, da še dobro, da tisti zakon ni veljal.
Hčerki Petra in Eva sta dva sončka, ki ju Jože vsakič, ko pride še tako
pozno in utrujen z nastopa, poljubi in Boga zahvali, da mu je dano vse
to. Vse to in še mnogo več, česar se zdravi in srečni ljudje prevečkrat
niti ne zavedajo. Juhuhu!
| :: NOVICE :: |
Ustvarjalni elan glasbene skupine Čuki nikakor ne pojenja. Po tem, ko so v mesecu maju izdali novi album Mal' naprej ter preživeli delovno poletje ob številnih nastopih, so ob zaključku leta za vse svoje poslušalce in glasbene nadobudneže pripravili nov projekt. |
 |
 |
 |
 |
| domov |