domov
 
novice
 
zgodovina
 
O 
lanih
 
albumi
 
besedila
 
foto
 
kontakt
 
sponzorji

 

http://www.koncan.si

www.koncan.si

 

 

JERNEJ TOZON

Jernej Tozon se je rodil 27.01.1980 (ja, prav vsi člani Čukov so izvaljeni v mesecu januarju) in od takrat dalje tudi prepeva, saj kot radi pravimo, mu je bila glasba položena v zibelko. Imel je izpolnjene vse pogoje, da postane tudi on močno povezan z glasbo. Njegov oče, Tomaž Tozon (ki tudi izhaja iz glasbene družine) je priznani zborovodja ter bivši član Slovenskega okteta in kvarteta Do. Malokdo sicer ve, da je on tisti fantič, ki je prepeval v Kekcu. Prepotoval je skoraj cel svet in svojim otrokom iz daljnih dežel prinašal darila ter jim pripovedoval zanimivosti iz svojih popotovanj.

Tudi Jernejeva mati, Zdenka Anžur Tozon je uspešna profesionalna pevka v slovenskem komornem zboru. Njen oče Anton je Jerneju vzbudil zanimanje za igranje na orglice. Ko je bil Jernej na obisku pri svojem starem očetu, je ta večkrat vzel v roke orglice in odigral Jerneju najljubši pesmici Lisička je prav zvita zver in Mi se imamo radi.

Jerneja že od nekdaj obdaja mnogoštevilna družina. Ima dve sestri in tri brate. Vsi so zelo povezani med seboj. Že lep čas je njihov družinski član tudi muca Pika, katero imajo vsi zelo radi in pogosto prevzame vlogo glavne gospe v družini Tozon.

Jernej je svoje otroštvo preživel v Škofji Loki (kjer živi še danes). V vrtec ni hodil nikoli, saj je mama Zdenka skrbela za svoje otroke do odhoda v šolo. Jerneju je ta čas ostal v zelo lepem spominu, saj so skupaj z materjo in brati veliko hodili na sprehode v naravo in v bližnji gozd. Mogoče je ravno zato Jernej vzljubil les in njegovo obdelovanje. Že takrat je namreč s sprehoda vedno prinesel kakšen kos lesa ali korenine in ga doma poskušal obdelovati.

Seveda se je veliko družil tudi s prijatelji iz soseščine. Zanimivo je, da so njegovi prijatelji iz tega obdobja, še vedno njegovi najboljši prijatelji, na katere se vedno lahko zanese. Jerneju zelo veliko pomeni iskreno prijateljstvo.

Po brezskrbnem predšolskem obdobju je iz varnega materinega zavetja moral oditi v šolo. Jernej se je zelo veselil vstopa v šolo. Že veliko pred pričetkom pouka si je pripravil svojo prvo šolsko torbo ter zvezke in knjige. V šoli je imel poleg telovadbe najraje glasbeno in likovno vzgojo. Malo manj pa je bil navdušen nad matematiko. Z vstopom v šolo je začel obiskovati tudi glasbeno šolo. Začel je s teorijo glasbe in nadaljeval z igranjem klavirja. Kasneje se je lotil še igranja kitare, saj je kitara inštrument, ki ga lahko kamorkoli vzameš s seboj. To njegovo znanje igranja na kitaro se mu je še posebno obrestovalo kasneje, ko so z družbo začeli zahajati na morje in s svojim igranjem in petjem privabljali pozornost deklet.

Šport v Jernejevem življenju že od nekdaj igra zelo pomembno vlogo. Ukvarjal se je z atletiko, rokometom, nogometom, proti koncu osnovne šole pa je pričel z igranjem hokeja na rolerjih. Začelo se je z igro na igrišču pred blokom z doma narejeno palico (bil je namreč golman), tudi ščitniki so bili na začetku narejeni kar iz kartona in pene. Bil je zelo ponosen, ko mu je oče s službene poti prinesel pravo golmansko opremo za street hockey. Jernejeva skupina »Loka Tigers« je bila iz igre v igro boljša in tako postala ena boljših tako v gorenjski regiji, kot tudi v ostalih regijah.
Ko je bil Jernej star 11 let, je dobil sestrico Urško, na katero se je zelo navezal. Kadar sta bila oče in mati odsotna, je Jernej z velikim veseljem skrbel za svojo malo varovanko. Naučil se je celo previjanja in hranjenja po steklenički. Jerneju nikoli ni bilo težko,ko je bilo potrebno vstati sredi noči in Urško potolažiti ter ji zapeti kakšno uspavanko.

Jernej ni imel težkega dela pri odločitvi, na katero srednjo šolo naj se vpiše. Veselje do obdelovanja lesa ga je pripeljalo do Srednje Lesarske šole, ki jo je obiskoval v domačem kraju. Tudi v njegovih najstniških letih ni pozabil na šport. Skupaj s svojimi prijatelji iz osnovne šole so pričeli s treniranjem hokeja na travi pri Ljubljanskem klubu Svoboda. Tudi tukaj je bil Jernej v vlogi golmana. Kasneje je postal član mladinske hokejske reprezentance.

Tudi na glasbo Jernej ni pozabil. Skupaj s svojim bratom Urbanom in prijateljem Aljažem (Ž'la) so ustanovili glasbeni ansambel, ki se je imenoval »Štrudl band«. Imeli so celo en in edini nastop v srednji šoli. Že takrat je imel Jernej težave pri premagovanju treme pred in med nastopom. Da ne bi videl občinstva, si je žaromete reflektorjev usmeril naravnost v oči. Očitno to ni kaj dosti pomagalo in zgodilo se je, da mu je med koncertom kitara skoraj padla na tla. Zaradi dobrih refleksov (igranje hokeja se je obrestovalo) jo je ujel nekje pri kolenih in uspešno nadaljeval z igranjem ter petjem. Punce so bile kljub temu spodrsljaju navdušene in že takrat je imel kar nekaj obeževalk. Takoj z osemnajstimi leti je Jernej tudi opravil vozniški izpit, svoj prvi avto pa je kupil šele sedaj, ko je postal najmlajši čukec.

Po kočani srednji šoli se je Jernej vpisal na fakulteto Požarna varnost in varnost pri delu. Študija na žalost ni dokončal, ker je ugotovil, da ga take vrste študij ne zanima.

Jernej je opravljal raznorazna priložnostna dela. Nikoli mu ni bilo težko prijeti za kakršnokoli delo. Najbolj je bil navdušen nad tem, da si je lahko nabral izkušnje pri restavriranju starih klavirjev.

Pri svojih dvajsetih letih je pričel sodelovati pri mešanem pevskem zboru Glasbena matica, katerega je vodil njegov oče. Kasneje je postal tudi član moškega pevskega zbora Glasbena matica.
Jernej je s tremi svojim prijatelji ustanovil kvartet Rož'ca, katerega vodja je njegov brat Urban, ki je končal študij na Akademiji za glasbo. S kvartetom še vedno uspešno delujejo in prepevajo slovenske narodne ter tudi dalmatinske pesmi. Velikokrat so se fantje znašli tudi pod okni deklet, katerim so odpeli podoknice.

Ja, Jernej je bil nekaj časa celo poklicni vojak. Bil je zaposlen v Slovenski vojski v pehoti 10 bataljona v Mostah. V vojski je preživel približno dve leti. Naučil se je reda in discipline, ter spoznal veliko novih prijateljev. Toda v vojski Jernej ni našel svojega zadovoljstva. Zato se je že med zaposlitvijo v vojski vpisal na Srednjo vzgojiteljsko šolo v Škofji Loki, ter jo uspešno končal. Med opravljanjem obveznega praktičnega dela je vedel, da je to delo, katerega želi opravljati. Delo z otroki ga neizmerno veseli. Zato si tudi želi zaposliti v vrtcu kot pomočnik vzgojitelja. Ker mu trenutne obveznosti, ki jih ima s Čuki, tega ne dopuščajo, je iskanje zaposlitve v vrtcu preložil na malce kasnejši čas.

Še pred mesecem dni si niti v svojih najlepših sanjah ni mogel predstavljati, kaj se mu bo zgodilo. Nekega popoldneva ga je klical njegov brat Miha, ki je režiral kar nekaj Čukovih videospotih. Bil je tudi režiser spota Levinje (Saška Lendero), kjer je Jernej odigral vlogo njenega ljubimca. Miha je Jerneju predlagal, da se prijavi na avdicijo, ki jo imajo Čuki za novega pevca. Jernej je Miha prosil, naj raje sam prvi pokliče Jožeta in se dogovori za morebitno srečanje. Tako je Miha prebil led, že čez nekaj minut pa je Jernej poklical Jožeta. Po njunem telefonskem pogovoru sta naslednji dan dobila in poklepetala, kasneje pa se je Jernej tudi oglasil pri Jožetu doma, da bi preizkusila še njegovo pevsko znanje. Ker Jernej ni znal nobene Čukove pesmi, je Jožetu odigral in odpel pesem Poletna noč. Ko mu je Jože sporočil, da je izbran, je Jernej pričel dvomiti v sebe in se spraševati, ali bo kos vsem zahtevam in spremembam, ki ga čakajo kot novega člana Čukov. Jože si je vzel čas in se z Jernejem pogovoril. Ta pogovor je Jerneju zelo veliko pomenil. Za nasvet je povprašal še svoje bližnje. Ker so ga pri tem vsi podpirali, je častno mesto najmlajšega Čuka z veseljem sprejel. Zelo je vesel, da sta ga ostala člana tako dobro prejela medse. Pri Čukih se je že takoj počutil domače: ata čuk Jože mu vedno stoji ob strani s svojimi bogatimi izkušnjami in tudi bratca čuka Matjaž in Vinko mu nudita vso podporo. Zaveda se, da bo s to svojo odločitvijo doživel veliko lepih trenutkov in si pridobil tudi bogate izkušnje, istočasno pa tudi ve, da bo treba vložiti še veliko truda.

Da pa bi bil kos vsem naporom, ki jih prinašajo nastopi skupine, bo Jernej še vedno ostal zvest športu tako kot sedaj, saj si rad obuje planinske čevlje in odide »gor u hribe«, zajaha svoje kolo, da skupaj osvajata okoliške hribe. Še vedno rad obuje tudi rolerje, pozimi pa drsalke. Zelo rad ima tudi poletne dni in se že veseli, ko bo spet lahko zaplaval v morju. Ko pa je bolj na tesnem s časom, pa preprosto obuje tekaške copate in oddirja na Križno goro.

Ja, res je lepo biti Čuk!

UUU čukec Jernej



 

:: NOVICE ::


ČUKI PODIRAJO MEJNIKE - IZID PESMARICE Z USPEŠNICAMI SKUPINE

Ustvarjalni elan glasbene skupine Čuki nikakor ne pojenja. Po tem, ko so v mesecu maju izdali novi album Mal' naprej ter preživeli delovno poletje ob številnih nastopih, so ob zaključku leta za vse svoje poslušalce in glasbene nadobudneže pripravili nov projekt.

več...
 

Jernej Tozon Jo~e Potrebujea
   
Vinko Matjaz

 

 

   
   
domov